V torek, 13. 11. 2018, je na naši šoli potekalo šolsko tekmovanje Maraton poezije 2018/2019. Učenci so imeli 24 ur časa za ustvarjanje pesniških prispevkov na izbrano temo, ki so jih nato oddali v elektronski obliki. Prispelo je devet pesmi, izmed katerih je ocenjevalna komisija izbrala dve, katerih avtorja se bosta udeležila državnega tekmovanja Maraton poezije 2018/2019, ki bo potekalo 7. februarja 2019 v organizaciji Osnovne šole Odranci.

Ocenjevalna komisija v sestavi Polona Gujtman, Sabina Oletič in Ivo Podojsteršek je odločila, da se državnega tekmovanja udeležita Eva Tibaut s pesmijo Zmorem in Neisha Štrakl s pesmijo Jesen.

Utemeljitev:

V začetnih verzih pesmi Zmorem nam avtorica Eva Tibaut postreže z bežno jesensko impresijo, z motivom, ki mu podeli status pravljičnosti. Prijetno občutje v nadaljevanju grobo prekinejo skrbi ter obup nad obilico šolskih in drugih obveznosti. Pesnica s spretno rabo pesniškega jezika gradi tesnobno atmosfero in vtis o brezizhodnosti lirskega subjekta, s serijo kratkih, enobesednih verzov, ki delujejo kot ostri zbodljaji, pa izraža izjemen občutek za ritem. V drugem delu dobi besedilo svetlejši pridih, ki se ob zavedanju lirskega subjekta o lepoti življenja izteče v povsem optimističen zaključek. Zares uspela osebnoizpovedna pesem, nabita z močnimi čustvi. Tudi oblikovno je pesem nekaj posebnega – z izbiro enokitične pesniške oblike, svobodnega verza ter menjavanjem kratkih in daljših verzov je besedilo mogoče razumeti tudi kot grafično podobo upesnjenega nihanja razpoloženja.

Pesem Neishe Štrakl je sestavljena iz trivrstičnih in štirivrstičnih kitic, v katerih avtorica v počasnem, meditativnem ritmu niza kratke impresije jesenskih motivov, zato celotna pesnitev deluje kot cikel več krajših samostojnih pesmi, pri čemer predvsem trivrstičnice nekoliko spominjajo na japonsko pesniško obliko haiku. V zadnji, izjemoma daljši petvrstični kitici avtorica z metaforo o starosti opozori na včasih ignorantski in podcenjujoč odnos mladih do modrosti ter življenjskih izkušenj, ki jih predstavljajo starejši ljudje. Pesem, ki prepriča s sporočilnostjo in estetsko dimenzijo.

Tekmovanja so se udeležili še naslednji učenci: Ademir Alibašić, Jaka Benko, Živa Hegeduš, Zoja Horvat, Jakob Idič, Eva Berke in Tino Bratkovič.

ZMOREM

Listje rumeni,
veter kodra lase.
Zunaj je pravljica.
A na vrata trkajo šolske skrbi.
Naloge,
flavta,
dež,
naloge,
flavta,
mrak…
Vse to me teži.
Počasen je moj korak.
Solze polzijo po licih,
konca pa ni in ni.
Želim si spanja, brezskrbne dni,
a tekma pred vrati mi tega ne pusti.
Sence se zgrinjajo,
črne misli me obkrožajo.
Sedim in razmišljam…
Hej, dekle, zbudi se!
Življenje je lepo!
Prijatelji,
igra,
sonce,
zabava…
Kotički ust se vihajo navzgor.
Žarki režejo temo.
Prsti letijo po tipkah.
Žalost odhaja.
Začutim objem, mamin objem.
Vse bo v redu,
punca moja.
Budilka zvoni in odprem oči.
Nov dan je pred mano!
Jupi!

Eva Tibaut, 8.b

JESEN

Prazne plaže,
po katerih se
hladen veter podi,
zaostanek poletnih gostov.
Vrvež panonskih ravnic,
po katerih kmetje stikajo
za zadnjim neobranim krompirjem.
Vršič škorcev, ki
po obranih vinogradih
iščejo zadnje neobrane
grozdne jagode.
Tiho padajoče snežinke
rišejo bela obzorja
na gorskih vršacih – je to
mar jesen?
Šolska igrišča, ki
jih nenadoma zapolni
vrvež mladih
in še mlajših.
Šolski zvonec, ki
je po dolgem premoru
spet dobil glas.
Veseli in manj veseli
obrazi, ki jih srečaš
na šolskem hodniku.
Nestrpno pričakovanje tega,
čemur pravimo kompirjeve počitnice
– vam to ne diši po jeseni?
Nešteto bolečin v
kostnem in nekostnem tkivu,
veliko spominov na prijetne dogodke.
Veliko izkušenj, ki jih
je dalo življenje,
veliko nasvetov, ki
jih mladi žal nočemo slišati
– to lahko nudi samo jesen življenja.

Neisha Štrakl, 8.b