Učenci 9.b razreda OŠ II Murska Sobota so poustvarjali po prebiranju Župančičeve pesmi Žebljarska.

 

 

Šolska

 

Od osmi do dveh.

Od osmih do dveh.

Samo sedimo v šolskih klopeh.

Vsi se učimo

od osmih do dveh.

Maske zakrivajo iskrivi nasmeh.

Smeh se zasliši le med odmori,

pogosto pa slišimo le –  ne govori!

 

Od osmih do dveh.

Od osmih do dveh.

Vsi mi sedimo v šolskih klopeh.

Že zjutraj nam vstajanje briše nasmeh,

šolska malica nariše pa nam ga spet.

Po malici  spet smo v istih klopeh.

Ura tiktaka že spet:

od osmih do dveh,

od osmih do dveh,

ura odbije, odvrti se nam svet,

urni kazalec nas bode v očeh.

Zvonec žvižga

od osmih do dveh.

 

Ves čas sedimo,

misli nam skrite in tiho bežijo.

Od osmih do dveh.

Od osmih do dveh.

Zaspani sedimo v šolskih klopeh.

Čeprav ura odbila je že četrt na dveh.

Od osmih do dveh se smejimo,

čeprav maska skriva naš nasmeh.

 

Prva slovenščina,

druga pa nemščina.

Od osmih do dveh.

Od osmih do dveh.

 

Končno zvoni,

ven gremo vsi,

rekreacijski odmor,

potem pa znova zapor.

 

Od osmih do dveh,

izgine nasmeh.

Spet sem zaspan,

predstavitev imam.

Dobil sem cvek še en,

doma bom  tepen.

 

Od osmih do dveh.

Od osmih do dveh.

Samo sedimo v šolskih klopeh.

Za masko je skrit naš nasmeh,

ob dveh pa gremo vsi po svojih poteh.

 

Znanja imamo polno v glaveh

a ko pridem domov, je že v smeteh

ali pa v škatlah v domačih kleteh.

Od osmih do dveh,

sedimo v klopeh.

Trpinčijo nas vse do treh.

Od Alp do planin ter panonskih ravnin,

a jaz najraje zdaj spal bi na mizi

ali pa kar na tleh.

Smo dobro pisali?

Se sprašujejo ostali …

 

Od osmih do dveh.

Jaz najraje spal bi spet.

Že ura je peta,

a počitka zvonec ne obeta.

Da bi zdaj nam zvonil

in nas rešil trepeta.

Od osmih do dveh.

Od osmih do dveh.

Samo v klopeh,

to ni uspeh,

samo nabiramo masten si špeh.

 

 

Pišemo, beremo in se učimo,

vsak dan neko novo znanje dobimo.

Vsi še zaspani prebujamo se,

čeprav že četrta ura na sporedu je.

Vsak dan je v šoli isti greh,

vsak dan iste solze v očeh.

Od osmih do dveh

Od osmih do dveh

Vsako jutro testi v dlaneh,

vsako jutro isti problemi,

vsako jutro smo v očeh megleni.

Vedno imamo v šoli isti peh.

Od osmih do dveh.

Od osmih do dveh.

Vedno imamo maske na glavi

in to nas kar davi!

Kadar pa imamo rekreativni odmor,

pa se dobimo na travi.

 

 

Naše upanje in sanje

se nam vidijo v mladih očeh.

Kot da le mi verjamemo vanje,

ko skozi okno gledamo v svet.

Pri nas bo vedno zmagal nasmeh,

saj gremo po Župančičevih poteh.

Od osmih do dveh.

Od osmih do dveh.

Za našim pogumom se skriva uspeh.

Ker v šolskih klopeh smo

od osmih do dveh.

Maske nam skrivajo naš nasmeh.

A upanje vidiš v naših očeh.

Vsi učimo se dalje za v svet.

 

Ko deveti razred zaključimo,

naprej v srednjo šolo se vključimo.

Vsi svoje poklice smo si izbrali,

da pogumno v svet bi se podali.

Valete in aftera si želimo,

upamo, da bo čas korone takrat že mimo.